Nevidne mreže nadzora
Okvirji, v katere se rodimo
Ko se otrok rodi, pride na svet kot bitje čiste zavesti – svoboden, radoveden, pretočen.
Njegov ritem je usklajen z naravnim ritmom Zemlje, njegov dih sledi življenju, njegov pogled je še poln čudenja.
Toda kmalu se začne proces vpenjanja v sistem.
Najprej skozi institucije vzgoje, nato izobraževanja, pozneje dela, zdravstva, davkov, socialnih struktur.
Vse to je predstavljeno kot pomoč, kot organizirana oblika družbenega reda – a v resnici je sistem nadzora, ki meri, beleži, usmerja in omejuje.
Vzgojno-izobraževalni sistem – prva lekcija podrejenosti
Otrok, ki je še pred kratkim svobodno tekel po travi, zdaj sedi v učilnici.
Zunaj sije sonce, ptice pojejo – v njem pa se budi naravni nagon po gibanju in raziskovanju.
Toda sistem mu reče: “Sedi. Poslušaj. Ne govori. Ne skači.”
Vsak klic njegove notranje narave postane neprimeren.
Smeh postane hrup.
Radovednost postane motnja.
Domiselnost postane tema izven konteksta.
Tako otrok postopoma pozabi na svojo notranjo navigacijo.
Zamenja jo za zunanjo avtoriteto – učitelja, ocene, red, kazen, nagrado.