Ko pogledam nazaj, vidim, da sem nekoč dojemal svet povsem drugače kot danes. Pogled iz oddaljene točke razkrije stališča, ki jih prej ne moremo videti, ker smo preblizu samemu dogajanju.
Moja pot se je začela tako kot pri mnogih –preko otroštva, družbeno-izobraževalnih sistemov, do prve izbire, prve odgovornosti. Zaključek šolanja in prva zaposlitev sta se zdela kot naraven korak naprej.
A prva resna preizkušnja je prišla s služenjem vojaškega roka. Tam sem se prvič srečal z drugačnimi strukturami – z vsiljeno disciplino, s sistemi nadzora, z občutkom, da svoboda ni vedno samoumevna. Ob koncu služenja so se v nekdanji državi začele stopnjevati napetosti, iz katerih je izbruhnila vojna. To je bilo obdobje, ki je razgalilo resnico o prejšnji državi in po moje njeni zgrešeni ideologiji.
Zatem je sledilo umirjeno obdobje ustvarjanja družine in doma. Stabilnost, delo, vsakdan. Vse do poškodbe, ki je na zunaj izgledala kot fizična omejitev, v resnici pa je odprla veliko širše polje vprašanj, dvomov… , padca motivacije in občutka, v katerem sem se poistovetil z vlogo žrtve. V občutku, da se mi godi krivica.
Ko se to zgodi, se človek hitro izgubi med skrbmi, strahovi in upanjem, da bo nekdo drug rešil tvojo notranjo bitko. Iskal sem pomoč in jo dobil. Bil sem hvaležen, a hkrati sem spoznal nekaj, kar me je pretreslo bolj kot katera koli diagnoza:
ko se preveč opreš na druge, počasi izgubiš stik s svojo lastno močjo.
Sledilo je enoletno obdobje rehabilitacije.
Nato vrnitev v službo, življenje z omejitvami – telesnimi in tistimi, ki sem si jih ustvaril v mislih. Ko sem to spoznaval, je sledil še en padec.
A ta je bil drugačen.
Bil je notranji, globlji.
Tak, ki ga ne moreš več prezreti.
Šele takrat sem začel razumeti, da mi življenje ves čas nastavlja ogledala – situacije, ljudi, dogodke – jaz pa sem jih mnogokrat prezrl, ker jih nisem bil pripravljen videti. Ogledala niso kaznovala, niso učila… samo odsevala so resnico, tisto, ki sem jo nosil v sebi.
Ko sem končno prenehal bežati od lastnega pogleda, se je začel proces, ki ga danes imenujem: pot od spomina k zavedanju.
Začel sem raziskovati. Odkrivati.
Poslušati notranje vedenje, katera ne temeljijo na diplomah, šolah ali mnenjih drugih, temveč na neposrednem stiku z življenjem samim.
Sledile so odločitve, ki so ponovno razburkale moj vsakdan. Želja po uspehu in dokazovanju me je vodila na samostojno pot. A hkrati je to obdobje prineslo tudi ločitev. Ljudje radi rečemo: ko se ena vrata zaprejo, se odprejo druga. Meni pa se je zdelo, kot da se je zapiralo več vrat hkrati. Prišlo je obdobje notranjega boja, odhoda v tujino, dela v drugačnem okolju in počasnega sestavljanja samega sebe. Ni bilo enostavno. A bilo je resnično.
In prav ta pot – z vsemi padci, prelomi, vprašanji, zavedanji in notranjimi ponovnimi rojstvi – me je pripeljala do tega, čemur danes sledim, živim in ustvarjam:
zavedanje, energija, raziskovanje zavesti, narave, telesa in novih rešitev za bolj usklajeno življenje.
Danes razumem nekaj, kar nekoč nisem znal sprejeti:
Nihče ne more stopiti na pot namesto tebe.
Pomoč je dragocena, a vrata lahko odpreš le sam.
Ko jih odpreš, se začne življenje, ki je resnično tvoje.