Omejevalna prepričanja okolice
Iz energijskega sveta smo “ujeti” v mreže – v sistem, ki ga imenujemo struktura, red, nadzor. Tam nas “prepričajo”, česa smo sposobni. Sprejemamo nova spoznanja in začnemo dvomiti vase.
V svetu, kjer se veliko meri, primerja in dokazuje, nas narava vedno znova spomni, da je življenje več kot fizika. Da so zakoni, ki jih poznamo, le del večje resničnosti – tiste, ki jo določa zavest.
Na primerih je razvidno, da lahko presežemo to omejitev. Takrat nas življenje vabi, da razpremo svoja notranja krila – da verjamemo, tudi če še ne vidimo.
– Če bi čmrlj poznal človeške izračune, ne bi nikoli poletel. Njegovo telo je pretežko, krila premajhna – po fizikalnih zakonih bi moral ostati na tleh. A čmrlj ne ve, da “ne more”. Preprosto zaupa sili v sebi, ki ga dvigne nad razum. Leti, ker sledi svoji naravi, ne svojim dvomom.
– V eni izmed pripovednih različic je zgodba, ki govori o skupini žab, ki so padle v globoko jamo. Zgornje so jim kričale, naj obupajo, ker ne bodo uspele splezati ven. Ena žaba je kljub vsemu nadaljevala in na koncu uspela. Kasneje so ugotovile, da je bila – gluha. Ni slišala dvomov, zaupala je vase.
– Obstajajo ljudje, ki v stanju globoke povezanosti s seboj dobesedno levitirajo. Levitacija ni nujno telesni pojav – je simbol zavesti, ki postane lahkotna, osvobojena strahu, dvoma in teže preteklosti. Ko verjamemo vase, se začnejo zakoni delovati drugače. Telo, misli in občutki se uskladijo, energija steče in tisto, kar je bilo nekoč težko, postane lahkotno.
Ko zaupamo sebi, se svet okoli nas začne odzivati drugače. Težnost postane igriva, pot lažja, korak lahkotnejši.
Čmrlj leti, ker sledi sebi.
Žaba uspe, ker posluša svojo resnico.
Človek levitira, ko se spomni, da je več kot telo.
V resnici nihče ne krši zakonov – le živi skladno z višjim redom, ki ga ne določa razum, temveč zavedanje.
