Soba svojega zavedanja je notranji prostor – nekakšno izhodišče za popotovanje vase. Je kraj, kamor se lahko vedno znova vrneš, ko želiš vzpostaviti stik s seboj, še preden se odpraviš naprej.

V tej sobi se najprej zaveš. Razgledaš se. Vstaneš. Se pretegneš. Morda celo poskočiš. In si v miru poveš, kdo si, kakšen si in kakšen želiš postati. Brez pritiska, samo v prisotnosti.

Tu se spomniš svojih pozitivnih lastnosti – tistih, ki jih že živiš, kot priznanje potenciala, ki je že v tebi.

Ko je izhodišče postavljeno, se lahko odpraviš na notranje popotovanje. Zavestno pozdraviš vsako mišico, vsak organ, kožo, dih. Telo postane zemljevid, po katerem potuješ z občutkom in pozornostjo. Brez hitenja. Brez cilja.

Če si dovoliš, odkriješ, da je znotraj tebe mnogo prostorov. Nekateri so odprti in svetli. Drugi imajo vrata, ki so morda zaprta ali le delno priprta. In prav tu se pojavi vprašanje: Ali si dovolim odpreti ta vrata?

Na poti se ustaviš pri srcu. Pogledaš, kako ga lahko odpreš – morda zgolj malo razširiš, tako, da ga ne poškoduješ. Poiščeš božansko iskro, tisti tihi center, kjer ni dvoma o tem, kdo si. Opazuješ energijo v telesu, zaznaš barve svojih čaker, njihovo pretočnost ali zadržanost.

Pri tem je vizualizacija močan zaveznik. Podobe pomagajo zavesti, da se zasidra, da potovanju da obliko in smer. Kar si lahko predstavljaš, lahko tudi začutiš. In kar začutiš, lahko postopoma preoblikuješ.